Dnevnik potovanja po Grčiji od 24.4. 2009 – 5.3.2009.


GRČIJA 2009

Petek, 24. 4. 2009
Štartali smo v dežju in mrazu; proti morju se je jasnilo, v Trstu pa že prav ogrelo. Po razcepu za Udine so nas pričakali »Primorci« in zdaj smo vsi: 20 motorjev in 1 avto. Ko gledam kolono Goldwingov pred seboj, pomislim, da smo na panoramski vožnji na moto-zboru. V Benetkah se vkrcamo na ladjo, sledi kraljevska vožnja po beneškem Kanalu Grande. Benetke vidimo z morske strani, kot se jih redko vidi, prekrasne vile, gondole, pa Markov trg … Popoldne na veliki ladji lagodno preživljamo ob papici in pupici, zvečer pa se nenadoma ob šanku razvije huronska zabava. Naši plešejo kot zmešani, grški natakarji mečejo »krožnike«, da je vse belo po tleh, sirtaki, to je že Grčija! Veselo je in bi bilo še bolj, če ne bi zamudili vstopa v ladijsko garažo, ki je bil ob 10. po grškem času, mi pa še nismo prestavili ur (saj plujemo še po Dalmaciji). Naše zaloge tako ostanejo pod ključem, počasi se poberemo spat. Zvezda večera: Brinc, ki je plesal na šanku.

Sobota, 25. 4.
Zgodnje dopoldne še preživljamo na ladji, izkrcamo se v Igoumenitsi, kjer nas pričakajo Grki, nekateri šele zdaj spoznamo Jorgeja in Miko ter Manolisa in Irini. Zdaj je 22 motorjev in 1 avto; peljemo se do Ioannine, ki leži ob velikem jezeru z otokom. Na kosilo nas peljejo visoko v hrib nad jezero in ravno ko se posedemo k jagenjčku, se razbesni nevihta. Ampak: grški bogovi so nam naklonjeni, kot se kasneje še večkrat izkaže, ko pojemo, tudi dež poneha in nadaljujemo lahko z vožnjo. Ne vem točno, kdaj se nam pridruži na motorju še Vangelis, angel varuh zadnjega dela kolone, ki po ozkih uličicah Joannine zapira stranske ceste, da gre lahko »cela vojska skoz«; učimo se vožnje skozi rdeče luči in v simpatičnem mestu zbujamo nemalo pozornosti. Nadaljujemo proti vzhodu, proti večeru se namestimo v krasnem hotelu pod mogočnimi skalami Meteor; zaključimo pa v dveh ogromnih omizjih na terasi pod hotelom (najvztrajnejši gredo še na polnočni suvlaki v bližnjo vas, to so tisti, ki so zjutraj najbolj zdelani). Zvezda večera: Janez, ki organizira »licht parade«, ki jo z balkonov spremljajo tudi nune in duhovniki, nameščeni v istem hotelu.

Nedelja, 26. 4.
Statistika: 20 SLO motorjev, 4 grški, 1 avto. Vreme: Po zajtrku takoj krenemo na ogled samostanov v Meteorah. Meteore predstavljajo ogromne, navpično v zrak štrleče (do 600 m), večinoma votle skale neznanega geološkega izvora. V 14. stol. so menihi iz varnostnih razlogov začeli graditi samostane prav na vrhu teh skal; včasih je bilo samostanov 24, zdaj jih deluje še 7. Menihi so se do njih vzpenjali po visečih lestvah, ali pa so jih potegnili gor kar v mreži po žici; od 20. stoletja so v skale vklesane stopnice in ceste. Pogled na samostane je fascinanten, v sebi pa skrivajo neizmerno bogastvo in ikonografijo ortodoksne cerkve. Za vstop v samostan velja strogi dress-code, ženske morajo imeti krila čez kolena, zato se ovijemo v simpatične predpasnike. Navdušeni smo nad tem, kar vidimo, vprašanj vodički ni konca. Nekaterim je posebej všeč glava, ki jo hranijo v enem od samostanov, nekoč pa je pripadala romunskemu grofu Vladu Drakuli. Kar težko zapustimo Meteore, na kavo pa gremo v mesto Trikli, to je tam, kjer parkiramo audija in motorje pred županovo mestno hišo. V tem mestu imajo menda semaforji samo rdeče luči, vsaj tako se nam zdi na zadnjem koncu kolone; dobro, da Grki tako dobro zapirajo stranske ceste. V kraju Dion v bližini mesta Katerini (Centralna Makedonija) imamo kosilo pod nekakšnim šotorom in to je spet čas dežja in mraza, še dobro, da nas segrevajo z uzom! Mize se šibijo od grških solat, tzadzikija, jagenjčka, kozlička in drugih dobrot, na koncu še pecivo z grškim sladoleeeedom. Po kosilu imamo ogled muzeja v Dionu. Dion je bil nekoč sveto mesto; tu je Alexander Veliki opravil žrtvene daritve bogovom na bližnjem Olimpu, preden se je odpravil na osvajanje sveta. Natančno si lahko ogledamo, kako so živeli – centralna kurjava, talno gretje, skupna kopališča, dva amfiteatra, denar, kipi, nakit … Fascinantno! V muzeju največjo vrednost predstavlja čudoviti in odlično ohranjen talni mozaik iz leta 200 n.š., ki predstavlja Dioniza, boga veselja in vina. V hotel pridemo že v mraku, tako da ne uspemo vsi opaziti, da je hotel sredi travnika ob čudoviti peščeni plaži, ki ji na nobeno stran ni videti konca, valovi pa visoki … prvo srečanje z Egejskim morjem. Utrujeno moštvo še vseeno poseda v hotelski jedilnici, padajo besede in karte. Zvezde večera: Goldwing pevski zbor (vsaj zdelo se jim je, da so zvezde ).

Ponedeljek, 27. 4.
Zjutraj nam vreme dobro kaže, zato je naš cilj gora Olimp. Prvi postanek je tik pod goro, kjer je magnetno polje, kjer se steklenice kotalijo po klancu navzgor, motorji pa kar sami rinejo naprej, samo ravnotežja ne morejo sami držati. Na žalost se nad Olimpom naberejo grozeči oblaki, napolnjeni z dežjem ali celo snegom, in grški bogovi nam jo edinokrat na tem potovanju zagodejo – ne spustijo nas v svoje domovanje. Upoštevamo njihovo željo, saj nočemo izzivati usode in se v vasi tik pod Olimpom (izhodiščna točka) raje usedemo na kavo. Navdušeni odkrijemo bližnjo vaško tržnico, ki je natrpana s cvetjem, vrtnimi jagodami, sadjem in predvsem domačimi olivami, mariniranimi na sto in en način, ki jih kupujemo kar na kile. Medtem ko se mi navdušujemo nad plodovi rajskega vrta, se v kavarni zgodi nenavaden zaplet, ko neki domačin nič hudega slutečemu Siniši »pokloni« zavitek »dobre robe«. Zadevo za vsak slučaj prenesemo v reševanje lokalni policiji, ker v Grčiji baje posedovanje trave lahko pomeni 2 leti čuze, za kar pa Siniša nima časa. Pot nadaljujemo proti Solunu (Thesaloniki), kjer vožnja skozi »rush hour« gužvo 2-milijonskega mesta za našo kolono, posebej za njen zadnji del, pomeni pravi rodeo. Grki zapirajo križišča, kolikor morejo, rep vozi vedno v rdečo, vse je na meji regularnosti, ampak razburljivo! Audi se odlično izkaže, Jana je pohvaljena. Kosilo nam pripravijo v Portu, polenovko s krompirjem in česnom postrežejo na izviren način, kar na papirju. Sledi nadvse prijetna sončna popoldanska vožnja proti Halkidikiju; to so trije prsti – polotoki Atos, Sitonia in Kassandra. Naš cilj je zaliv med drugim in tretjim prstom, kjer bomo dva dni bivali v hotelu Aristoteles. Krasni bungalovi, skrajni čas, da si malo odpočijemo! Zvezda večera: Grk Vangelis, ki nas počasti s svojim vinom, mnogo flaškami! (Mi smo eno prešvercali v Ljubljano in jo spili v nedeljo, po prihodu domov. Vrhunsko!)

Torek, 28. 4.
Zjutraj se najprej motorizirani podamo na trajekt in do bližnjega otoka, od tam pa z zasebno ladjico na ogled Atosa, svete gore. To je polotok (eden izmed treh prstov), na katerega ženska noga ne sme stopiti, moški Grki lahko, tujcev pa le do deset na dan (naših je torej preveč) in ti si morajo priskrbeti posebne vstopne vize nekaj tednov vnaprej. Včasih je na polotoku delovalo 40 samostanov, zdaj jih še 20, mogočne stavbe, ki kraljujejo na pečinah nad morjem. Ladja z ženskami se obali lahko približa na največ 500 metrov in tako smo pač z morja gledali pomnike preteklosti in sedanjosti. Samostani so seveda poseljeni, dan menihov pa je takle: 8 ur molitve, 8 ur branja in raziskovanja, 8 ur za fizično delo, prehranjevanje in počitek. Precej drugače kot mi! Vožnja z ladjo traja 2 uri v eno smer (do konca polotoka), vidimo pa 8 samostanov, med njimi ruskega in srbskega; za rtom, na drugi strani polotoka, je samostanov še 12. Nazaj grede tarokiramo, prava ženska partija, uf! (Sori, Matiček). Kosilo na otoku je super, ribja pojedina, zame najboljša do zdaj, odlični škampi, kozice, školjke, kalamari, ribe, vino … postreženo v sekundi! Povratek s trajektom, nato pa se še po kopnem zapeljemo do zadnje vasice pred Atosom (Ouranopolis), kjer je meja, označena z betonsko ograjo in bodečo žico. V vasi ujamemo celo malo šopinga in sladoled. V zgodnjih večernih urah nakateri ujamemo nekaj počitka, del skupine pa se zapodi v hribe k domačinom po vino. Poskušajo in poskušajo, tako da se šele pozno vrnejo, nekaj ga spijejo, z okrog 20 litri pa naslednji dan napolnijo moj prtljažnik. Zvezda dneva: Vili, ki na trajektu poka vice, pri čemer umiramo od smeha ob Goldwing jaknah za Paparo, brata od Papare, ženo od Papare in kunjado od Papare, ob vsem režanju pa ubogi Vili izgubi glas.

Sreda, 29. 4.
Kljub napovedanemu dežju se po zajtrku že začne kazati sonce. Prekrasna vožnja po drugem prstu Halkidikija – Sitonii. Ustavljamo se v čudovitih, romantičnih ribiških vasicah in zalivih s peščenimi plažami in smaragdno zelenim morjem, kako lepo bi bilo sem priti na dopust! Kosilo je spet božansko (oprostite, ker se ponavljam), v enem takih zalivov. (V turističnem vodiču preberem, da je tretji prst turistično popolnoma poseljen, zato nas naši dragi Grki seveda ne peljejo tja). Po ribji pojedini kot martinčki prilezemo na sonce, posedamo ob morju, nikamor se nam ne mudi. No, enkrat se le odpravimo, tokratni cilj je Porto Caras, 5*****, nad marino, prekrasno. Izkoristimo nekaj minut za masažne kadi ali kratek spanec, karavana je že utrujena. Zvečer nekateri posedajo na terasi hotela, najbolj vzdržljivi (v glavnem vedno isti), pa se odpeljejo v bližnjo vas na gyros.

Četrtek, 30. 4.
Po kraljevskem 5***** zajtrku se vkrcamo na vlakec, ki nas popelje po hotelskem kompleksu. Glavna atrakcija je seveda postanek v vinski kleti. Ob 12. spet zajahamo, žal zapuščamo Halkidiki. Naslednji postanek je ogled jame in jamskega človeka, kjer glavne vice poka Siniša. Na kosilu smo že precej korajžni, ker je do Soluna samo še 5 (grških) minut. Ker smo zbrani še (skoraj) vsi skupaj, z veseljem opravimo vse zahvalne govore in formalnosti, hvalimo grško organizacijo (še preden smo doživeli vrhunec!), »jamas« za Jorgeja, »jamas« za Manolisa, Vangelisa, Janisa in njihove žene! Teh »jamas« se nabere kar veliko! V odličnem razpoloženju prihrumimo na prvi grški goldwing zbor v Solunu. Takoj plešemo! Zabava bi se nadaljevala, če ne bi ženske vztrajale, da nam na 10-dnevnem potovanju pripada 2 uri šopinga. Zato skozi popoldanske predpraznične zastoje v Solun in za šoping ostane borih 45 min časa!! Protestiram. Gužva je tudi za nazaj, tako da pridemo nekateri šele ob 23. v hotel, ob 24. pa imamo že odhod na Buzuki. To je grški mega žur, kjer se pije viski (na flaše) in grizlja surovo zelenjavo in kikirikije, zraven pa glasno poje in proti jutru pleše po mizah. Zdržimo, kolikor pač kdo zmore, nekateri do jutra. Zvezda dneva in večera: Siniša, najprej kot jamski človek, nato kot buzuki party animal.

Petek, 1. 3.
Zjutraj se ekipa dokaj hitro sestavlja in ob 11.h smo pripravljeni na paradno vožnjo po Solunu. Ne morem povedati, koliko motorjev gre v kolono, verjetno okrog 40. Spremljajo nas policisti spredaj, zadaj in vmes. Zapirajo stranske ceste, pomaga še nekaj grških redarjev. Povejmo po pravici: sirene so prižgane, tudi naše, vse ostalo mesto nekako potihne, to je res paradna vožnja, mene vse skupaj zelo prevzame. Parkiramo na ploščadi pred mestno hišo (čisto ob morju), ob kipu Alexandra Velikega, ki pa trenutno ni glavna atrakcijam ker mu vso pozornost odvzemajo motorji. Po postanku za kavo (in superhitrem cestnem šopingu) nadaljujemo vožnjo po mestu, ulice so vedno ožje, vzpenjamo se na trdnjavo, kjer se za nekaj minut vse skupaj zabaše. Policaji nas nekako izvlečejo, kosimo zadnje grško tzadziki-suvlaki-solatke kosilo, mljask! Zvečer se po kratkem počitku nekateri še potrudimo na moto-zbor, ki pa mu nagajata dež in veter. Bolj klavrno za grške organizatorje … (nekateri naši baje na skrivaj vseeno hudo zažurajo, kljub temu, da nas naslednji dan čaka 700 km, pssst).

Sobota, 2. 5.
Danes zapuščamo Thesaloniki – Solun. Brez prehude nervoze smo ob 9.h zbrani pred hotelom. Jorge in Manolis nas spremljata do meje, imamo pa tudi policijsko spremstvo s prižganimi lučmi – zamenjajo se kar 4 avtomobili. V taki paradni vožnji pripeljemo do grško-makedonske meje, kjer nas čaka Vangelis z Metaxo. Trenutki slovesa so zelo čustveni, solze tečejo na obeh straneh, slovenski in grški. Za vse nas je bilo to nepozabno doživetje – ne le potovanja in lepot Grčije (Centralne Makedonije), ampak predvsem srečanja z novimi grškimi prijatelji, ki so nas sprejeli, kot da bi bili člani njihove družine; kaj takega človek ne doživi pogosto v svojem življenju.

Vstopamo v Makedonijo, tudi tu imamo prijatelje, Miha organizira kosilo v Skopju, prav ob Vardarju. Joj, kako bi ga biksali, zakaj moramo naprej? Moramo, do Beograda je še 460 km. Vožnja poteka še vedno disciplinirano, proti večeru pa je že kar naporno in mraz. Ob desetih smo v Bgd. V hotelu. Kaj zdaj? V mesto, po Terazijah na Skadarlijo! Kot da ni za nami 10 dni potovanja in 700 danes prevoženih kilometrov, ubrano prepevamo starogradske pesmi, da nam ploska celo ansambel, ki nam igra. Danes smo vsi, kar nas je še ostalo, zvezde večera! (Del ekipe je odpotoval naprej, ker jim je spalne usluge ponudil Siniša na svojem ranču ob Donavi; kasneje izvemo, da je bilo prva liga).

Nedelja, 3. 5.
Od doma nas loči še zadnji kos poti, Beograd-Ljubljana. Uf, kako je dolgočasno! To pišem, medtem ko stojim v koloni na meji, motorji pa so odpeljali naprej. Imeli smo še zadnjo skupno malico na bencinski črpalki pred Zagrebom, nato pa smo se bolj ali manj vsak po svoje zapodili proti domu, nekaj tudi skozi nalive. Kaj naj zapišem za konec? Srečni smo vsi, ki smo lahko uživali na tem čudovitem potovanju in krepili svoje prijateljske vezi, pa tudi tovarištvo, če še veste, kaj je to. Hvala »slovenskemu« delu organizacijskega odbora, Viliju in Zofiji, pa tudi Jožetu za modro vodstvo. V dionizični mozaik Grčija 2009 pa smo tako ali tako vsak prispevali svoj kamenček.

Jana za GWC Slovenija

Na mojo prošnjo, da Jana opiše potovanje po Grčiji se je pozitivno odzvala, za kar se ji iskreno zahvaljujem ! Slike s potovanja pa so v galeriji !

Jože