Provansa, Dnevnik potovanja od 27.7.2006 – 4.8.2006


Četrtek, 27. 7. 2006
Ob 8.30 zbor pred Mantovo na Vrhniki. Jože in Marija, Jana in Janez gremo v Provanso. Mojca in Vlado sta žal morala zadnji hip odpovedati. Kaj zdaj? Nič, gremo! Za zapisnik: J&J sva prišla prej na zborno mesto. In pičimo: Sežana, Benetke, Padova, Verona, Milano, Torino in naprej. Planinca imata prikolico (Pepija), kamor z Janezom takoj uturiva preluknjan šotor in vso odvečno kramo. Šibamo po peklu: 39 °C, dvojna kolona kamionov, vmes pa mi. Pot je naporna, ampak nam gre dobro. Pogosto se ustavljamo in točimo: bencin za motorje, vodo za telesa. Nekje med Milanom in Torinom srečamo italijanskega možakarja v civilu, ki je tudi goldwingar in ki nas prepričuje, da bi naš motoklub moral vstopiti v mednarodno zvezo GWF. Sicer pa imamo poleg Pepija še dva sopotnika, dva Garmina, o njiju bomo govorili zelo spoštljivo kot o članih ekipe, saj brez njiju … raje nič ne rečem. Pri Torinu avtoceste zmanjka, vsaj za nas, in traja več kot eno uro, da se po mestni gužvi spravimo čez mesto. Torino je popolnoma razkopan. Zakaj so po olimpijadi razkopali vse ceste? Začne še deževati, tako da bi skoraj postali malo živčni. Nadaljujemo, ker pokrajina končno postane malo lepša v primerjavi z industrijsko ravnino severne Italije.

Petek, 28. 7. 2006
Zjutraj nas zbudi rahel dež, tako da je prebujanje še bolj prijetno. Hitro poneha in mi gremo brez zajtrka na pot. Ustavimo se na kavo v enem zakotnem bifeju, ki je malo tudi štacuna, in naročimo 2 francoski štruci. Gazda nas preseneti z razrezanim kruhom, zraven pa doda še maslo in marmelado. Kako je vedel? OK! Gremo naprej in takoj za prvim ovinkom je prekrasno jezero – lahko bi zajtrkovali s pogledom na jezero, ampak kdo bi vedel, kaj je bolje? Jezero se imenuje Savines-le-Lac in videli smo krasne kampe (priporočamo), ampak tukaj so Alpe, je mraz in dež!

Zemljevid Provanse

Pot gre naprej skozi Gap proti Sisteronu, prvem provansalskem mestu. 120 km se neverjetno vleče, v primerjavi s tem, kako smo včeraj požirali stotice. Na cesti je dren, v zraku dež, edini užitek je vožnja ob jezeru in čez dolg most, ki prečka jezero, nato pa spust v prekrasno dolino, kjer gojijo sadje, sadje, sadje. Za nagrado pa še Sisteron, mesto, stisnjeno v nekakšno sotesko. Razjahamo in gremo jest – vse dobro, steklenica dobrega vina 8 Eur, samo francoske kožne klobase pa … (res ne priporočamo). Kosilo zaključimo v močni nevihti, pa kaj, oblekli bomo dežne kombinezone in gremo naprej. Jožetov Garmin, ki je naš vodič, ne mara avtocest, še navadnih cest ne, on ima rad cestice in nas pelje čez hribe in doline proti Avignonu. Janez se boji za bencin, ampak Jože tega ne ve (čeprav ga ima še manj) in brezskrbno vozi naprej. In takrat – najprej je zadišalo, nato smo pa še zagledali sivkina polja. Res so tam! Prelepo. V totalni vukojebini, kot v Texasu ali Črni gori – Janez zagleda kišto, iz kakršnih na pumpah točijo bencin, samo da ni bilo pumpe. Ustaviva, iz hiše pridre cela družina in se zbere okrog naju, OK, bomo natankali, to je vendarle pumpa. No, izcedimo 5 l, nato pa zmanjka bencina. Tut prov! Vse se dobro konča, tudi za Jožeta, in po nalivu se spustimo v Apt, kjer posije močno sonce (ampak zraven tut močno ščije – kaj je s to Provanso?). Janez spet svojeglavo zapelje ob rob ceste, kjer kmetje prodajajo svoje izdelke, in zapravimo premoženje za kilo breskev in dva smrdljiva ovčja sira. V Avignonu je dežja končno konec, mi samo še do Tarascona in tu takoj najdemo (najdem) priporočeni nam kamp Muncipal (Saint Etienne du Gres). Ker mi Janez zateži, kje je tu bazen, se še meni utrga in za pomiritev odšibam dva peš kroga po rondoju (kar je zdaj naš interni štos). Postavimo šotore, vse OK.

Gremo iskat štacuno in Planinca predlagata, da poiščemo megamarket SUPER U, kjer se v Franciji dobro kupuje. Točno ga najdemo, ampak imamo samo 10 min časa, da se založimo za večerjo. Naložimo poln voziček in hitro ven, zunaj pa ugotovimo, da smo Pepija (prikolico) pustili v kampu, prtljažnikov pa tudi še nismo izpraznili. Nimamo kam dat robe, ah in oh, mi pa polni polivinilvrečk! Nekako privlečemo stvari do kampa (to ni blizu, vsaj 20 km) in si privoščimo dobro večerjo ob dobrem francoskem vinu. Režimo se, mi smo frajerji. Vsem, ki jih poznamo, pošiljamo SMS-je, kako se imamo fajn. In gremo spat v šotore.

Sobota, 29. 7. 2006
Danes je prvi dan, ki ne bo potovalni, ampak kulturno-zgodovinski. Naredimo načrt, ogledali si bomo 3 – 4 stvari (mdr. ruševine gradu Beaux-de-Provence) v radiju 15 km okrog Tarascona oz. zaokrožili pol kroga po Provansi, od Arlesa do Avignona. Začnemo s tržnico v Arlesu, ki je sobotna znamenitost.

Arles je sicer lepo mesto ob reki Rhoni z ogromnim rimskim amfiteatrom, ampak danes nas bolj zanima živa tržnica. To ni slaba odločitev – navdušeni smo nad vsem, kar prodajajo Provansalci. Podležemo “ugodni ponudbi” – 3 melone za 5 evrov, čeprav jih nimamo kam spraviti in čeprav je bila ena samo 2 evra. Nakupimo še olivno olje, sivkino olje, provansalska zelišča, različne olive in še kaj, skratka, sprehajali smo se po rajskem vrtu. Zaključimo s kavo na glavnem trgu, kjer naletimo na slovensko družino in malo poklepetamo z njimi. Nato kar nenadoma – cel plan pade v vodo (ne zaradi mene) – sprememba, gremo na jug, v delto Rhone, Camargue. Šibamo po ravnini čez močvirje, ki mu ni videti konca, in opazujemo črne bike in bele konje, značilnost te pokrajine. Pripeljemo do obale Sredozemskega morja in Jože vpraša: Kje je zdaj trdnjava? Bemti, v prvotnem planu! Vroče za znoret, ampak piha, visoki valovi (malo namočimo noge, kopalk seveda nimamo) in se odločamo – na ladjico ali ne? Malo izsiljeno (od mene) gremo, pa ne bi bilo nujno treba, zapelje nas par kilometrov v notranjost delte, pokažejo nam bike in konje v ogradi, na prostosti pa vidimo veliko sivih čapelj in flamingov in vse pofotografiram – za natečaj za najbolj dolgočasne fotke.

Sonce nažiga kot noro, zaradi vetra ga ne čutimo, samo vedno bolj opečeni smo. Ful se bojimo, da bomo ostali brez kosila zaradi francoskega nerazumljivega zapiranja gostiln čez opoldne, ampak v mestu Saintes Maries de-la-Mer, ki pripada bolj ciganom vsega sveta kot Francozom, se tega pravila ne držijo in v luštnem obmorskem mestu z velikansko katedralo pademo po camargueški solati in velikem piru. Še prej naletimo na postavnega in prijaznega francoskega policaja, ki je bil 2x v misiji v Sarajevu in odlično govori hrvaško. Po kosilu (no, ure je že pet preč) pičimo namesto na nadaljnje oglede kar nazaj v kamp (ne morem povedati, zakaj), res smo totalno prkurjeni. Tu si privoščimo 1 uro počitka, prvo uro po treh dneh in 1500 kilometrih. Nato spet zajahamo in se v večernem soncu zapodimo proti trdnjavi na pečini sredi ravnine – Chateau des Beaux-de-Provence. Tokrat Jožetov Garmin, ki je drugače srček, prvič zamoči in nas zapelje v neke gozdove in hribe na kozje steze. Vztrajamo nekaj časa, dokler ne naletimo na oznako DANGER – se obrnemo, poiščemo pravo pot in zamudimo sončni zahod in vstop v grajski muzej. Pečino si vseeno vsaj delom ogledamo, všeč nam je (priporočamo za obisk). Ves čas, ko se na nočni vožnji oddaljujemo od pečine, gledam nazaj, osvetljeno pečino. Janez stoji na motorju, vozi naprej in očaran gleda nazaj, kar me malo straši. Krasna panoramska vožnja, veselo polagamo ovinke po lepi ovinkasti cesti in še mene ni več strah, celo všeč mi je, veselo zavriskam in s tem ful ustrašim Janeza.

Podamo se na nočni ogled St. Remyja, za katerega v vodiču piše, da je čudoviti blodnjak malih uličic, trgov in vodnjakov in res je nekaj takega. Obkrožajo ga prijetne restavracije, ampak dedca sta že malo sitna in izjavita, da nista lačna (ha ha) in gresta na pir k mizi za dva. Z Marijo nama ne preostane drugega kot sosednja restavracija.

Moška kmalu pricapljata za nama in ko izjavim, da bi častila za svojo 40-letnico (končno!), nista več tako sita. Ej, ful dobr se napapamo in pijemo res dobro francosko hišno vino in se res dobro imamo! Pa še ni konec lepega – na polnočni vožnji proti kampu se peljemo več kot 10 km skozi drevored platan; teh drevoredov je v Provansi veliko, ampak tako dolgega pa še ne. In topel zrak in omamne vonjave. Provansa, kako si lepa, tudi brez sivkinih polj! (So že odcvetela).

Nedelja, 30. 7. 2007
Hja, mogoče nas bolj zanimajo spomeniki sedanjosti kot spomeniki preteklosti. Zjutraj pade odločitev, da gremo pogledat viadukt Millau, najvišji viseči most na svetu, odprt l. 2004, čeprav je do tja več kot 150 km. Takoj zjutraj se zapodimo, no, žal pa to za nas, ki ponoči krokamo, pomeni, da odrinemo šele malo pred 11. Vozimo Nines – Montpellier (veliko mesto na jugu) – Millau. Jožetov Garmin tokrat odpove, ker je avtocesta nova in je nima naložene. Zdaj se izkaže Janez, ki je najbolj zainteresiran za most in vozi, kot da bi bili doma. Ampak do tja je daleč in vroče in malo smo le nervozni. No, ampak pogled z vrha na most je veličasten – vse poslikamo.

Na najvišjem delu je od tal do vrha stebra 343 m, kar je višje kot Eifflov stolp. Most ima elegantne visoke stebre, ki prečijo dolino, povezava Pariz – južna Francija. Spustimo se po panoramski cesti pod viadukt in po drugi strani nazaj na avtocesto, ki je tudi zelo atraktivna. Tu poteka prava selitev narodov – sami avtomobili s prikolicami in kamperji. Smo že kar blizu Barcelone, 250 km, in Marijo zamika Španija. Žal zdaj ni mogoče. Drvimo nazaj, da ne bi zamudili Avignona, kjer se danes zaključuje 100 poletni festival. Res drvimo.

Drvimo čisto blizu Pont du Garda, famoznega rimskega akvadukta, in frajerji nočejo ustaviti – to jim zamerim. Samo slikca z interneta, kaj smo spustili (pa bi se lahko tudi okopali):

Ko pridemo v Avignon, je ura pet, mi prekurjeni in cel dan brez hrane – ugotovimo, da ne bo šlo drugače, kot da gremo jest. Jasno, to nas spet spravi k sebi in sprehodimo se okrog papeške palače (letne rezdence), ki je impozanzna, nam je všeč, ampak nekaterim zbuja pomisleke, kaj vse cerkev ima …

Gremo še na znameniti do polovice podrti avignonski most, kjer je treba za srečo zaplesati cha cha cha, čeprav smo jezni, ker so nas odrli za 4 evre na osebo! Še enkrat se sprehodimo skozi festivalski Avignon, nato pa se v neki zakotni dežurni trgovini oskrbimo s pijačp – 7 litrov vode in radenske, dehidrirani kot smo, vse takoj popijemo.

Zvečer sedimo ob naši mizici v kampu, skuham jim juho in so zadovoljni. Še enkrat je treba poudariti, da je francosko vino dobro. Karkoli kupimo, je dobro, poceni, in nimamo mačka. (Jožetova pripomba: ker kupujemo premajhne količine).

Ponedeljek, 31. 7. 2006
Zjutraj pospravimo šotore, ker smo s tem delom Provanse zaključili, podajamo se na vzhod proti jezeru Le Lac du Croix. Naša želja je, da bi se še enkrat peljali mimo sivkinih polj in poskušamo naščuvati Garmina, da bi nas ubogal. Najprej dolgi prekrasni kilometri skozi platanove drevorede – čudno, da tega ni v nobenem vodiču, ker je prelepo.

Nato čez hribe v mesto Apt, skozi katerega smo tudi prišli v Provanso. Gremo na kebab in pivo (kar nas spominja na skupno potepanje po Londonu, ampak kebab je bil tam boljši), nekam zmatrani smo, glede na to, da se nismo še nič vozili. Nato spet v hrib, kjer bi po vodiču morala biti sivka, ampak je ni. Z Marijo pač obupava, naslednje mesto je Monsque in tu se v Leclercu založimo s hrano – zdaj pa res do jezera! In ko najmanj pričakujemo – spet polja sivke! Jože pelje naprej, Janez pa pod pritiskom mojih krikov ustavi, da lahko skočim na njivo, se malo uležem v sivko, slikam in je malo tudi natrgam. Uf! V naslednjih minutah smo že pri jezeru Lac du Croix. Prvi kamp ob vodi nam ni všeč, totalna gužva. Oklevamo, nato se le poženemo v hrib, ker imamo neke informacije, da je zgoraj kamp. In res je visoko visoko mesto Aiguines, tam pa krasen, prazen kamp s terasami in razgledom na jezero. Janez v predinfarktnem stanju čaka v bifeju, mi s Planinci pa izberemo vsak svojo teraso (zdaj bova midva nad njima, obratno kot na Planini). Odvlečemo se nazaj do restavracije s čudovitim razgledom in si naročimo 4 velike pire, kot vedno, dobimo pa 4 superce – tega do zdaj ni bilo. To pivo nas žal za danes uniči, ali pa se je v vseh teh dnevih nabralo preveč.

Gremo v kamp, postavimo šotore in počivamo. Šele zvečer se še enkrat spustimo do jezera, kjer je lušten mestek La Salle, z Janezom “položiva” motor (dvakrat) in plavava v mesečini. Prekurjeni prvič zvečer ne žuramo, ampak se posvetimo drugim stvarem, npr. spanju v hladu po dolgem času.

Torek, 1. 8. 2006
Dnevnik pišem na čudoviti sončni terasi kampa Aigle z neverjetnim razgledom na jezero Saint Croix. Ta dan je bil že splaniran bolj na easy – samo ogled kanjona Verdon. Kanjon velja za evropski Grand Canyon, na najvišjem delu je stena visoka 2150 m. Okrog in okrog kanjona je speljana panoramska cesta – v najbolj atraktivnem delu celo enosmerna (ne vzemite je z napačne strani, tako kot smo jo mi). Podali smo se torej na krožno vožnjo in tu res zmanjka besed za opisovanje veličastnih razgledov barv – vseh odtenkov od turkizne do zelene.

Nekatere med nami celo daje višina! Vozimo, ustavljamo, slikamo. Po dveh urah smo okrog, na kosilo gremo na jagenjčka v mestece Moustiers Sainte Marie. Čez cesto je super sivka-Provansa štacuna. Šopinga je za kakšne pol ure, ampak eni so že zavijali z očmi, se mi zdi. Zdaj smo res nakupili spominkov in vsega, s sivko je konec, končno, pravita moška (pozabljata, da je imamo polne prtljažnike). Popoldne se zapeljemo k jezeru, z Janezom se kopava v valovih in vetru. Jože in Marija se malo spočijeta in gresta v kamp, prvič na celi poti se malo ločimo. Ah, po eni uri smo spet skupaj, pripravimo solato in se malo sprehodimo. Ponoči močno piha in veseli smo, da imamo šotore v zavetju; veter duši glasove iz šotorov.

Sreda, 2. 8. 2006
Zjutraj pojemo še zadnjo melono iz “ugodne” ponudbe iz Arlesa, pospravimo šotore in se gremo na teraso poslovit od jezera. Azurna obala, prihajamo! Vožnja je prijetna, dokler se ne približamo obali, tu pa se začne pravo sranje. Na cesti vse stoji, sama pločevina, vročina, več kot eno uro se po polževo premikamo proti St. Tropezu. Še sreča, da nas Garmin tako dobro vodi! V St. Tropezu parkiramo pred ogromnimi jahtami in pritegnemo precej pozornosti turistov. Naju z Marijo vleče v trgovine, ki so krasne, moška pa se jezita. Ah, lačni in žejni smo, naša posadka pa ne sme biti lačna, ker smo potem sitni. Ampak kakšne cene! Najprej naročimo pol litra radenske (?!), potem se počasi skorajžimo za testenine in solate. Pridemo malo k sebi, ampak vseeno, Azurna obala sredi poletje je brez zveze, Vlado, prav si imel!

Pepi v St. Tropezu, kaj gledajo turisti?

Hude bejbe v St. Tropezu Tudi to se dogaja

S pomočjo Garmina se izvlečemo iz St. Tropeza na prvo možno stransko cesto in nazaj v hrib. Samo da se rešimo gužve! Po stranskih cestah najdemo Grass, ki je naslednja točka na našem potovanju, ampak vozimo dooolgo. Potem pa se začne iskanje kampa, a o tem raje ne bi. Preidimo kar na rezultat: v južnem delu mesta pri trgovskem centru Auchaud je soliden kamp z bazenom za 18 Eur za 2 osebi, ampak je poln. Mi nekako izprosimo prostorček v spodnji vrsti, kar pomeni, da spimo za ogromnim supermarketom, v katerega kamioni celo noč dovažajo robo. Še sreča, da imamo dva pečena piščanca!

Četrtek, 3. 8. 2008
V kampu prodajajo kruh, lahko se gre tudi na zajtrk. Zjutraj si privoščim plavanje v praznem in ravno očiščenem osončenem bazenu. Milina. Počasi pozajtrkujemo in pospravimo svojo kramo. Grasse je center francoske industrije parfumov, s tradicijo izdelovanja parfumov iz provansalskih rastlin (najpomembnejši je še danes jasmin) od 18. stol. naprej, danes pa svetovna parfumska prestolnica z znamenitim muzejem, kjer je prikazana izdelava parfumov. Še kar uspešno prikrijem užaljenost, ker bomo zapustili Grasse, ne da bi šli v muzej, zaradi česar smo sploh prišli sem, zaradi supermarketa že ne. Samo osel in mi gre dvakrat na led: spet se spustimo na Azurno obalo, tokrat mimo Nice v Monte Carlo. Gužve je manj kot v St. Tropezu, pogledi in razgledi pa impozantni. Kneževino Monako se splača ogledati.

Pepi v Monacu Pepi ne bi smel v Monaco!

Vse nam je všeč: stare hiše, nove hiše, avtomobili, barke . Kar hitro odrinemo naprej. Naj bo zapisano: če bi bilo po moje, bi si ogledali knežjo palačo in šli v igralnico. Zdaj sem že kar jezna na svoje sopotnike, pa nič ne opazijo. OK, prilagajanje je del vsakega potovanja in mi smo v tem kar dobri.

Dirke v Monte Carlu Monte Carlo

Šibamo naprej po Autostradi da Fiori, “rožnati avtocesti” – z veličastnimi pogledi na nasade rož (za San Remo) in razgledi na azurno morje – ter 100 tuneli. Po tej avtocesti se je super peljati – ni tovornjakov, na desni pa ves čas mesta, zalivi in morje.

Moti nas samo, ker močno piha in motorje kar prestavlja, posebej na viaduktih. Potem kar naenkrat ploha in Janezove ideje, da pičimo kar do doma. Vozimo, vozimo, vozimo. Pri Piacenzi postane jasno, da danes do doma ne bomo mogli, zato nov cilj: Lago do Garda. Bemti, še do tja se vozimo z Garminom skoraj do 9. zvečer. Kamp ali hotel? Ženska razumnost nas pelje v hotelček Diana v kraju Tascolano Maderno, kjer smo pred letom že spali na zboru goldwingerjev, 55 eur na sobo z dobrim zajtrkom. Gremo na večerjo, častiva z Janezom, ker nama je Pepi ves čas vozil posodo, šotor, jakne in celo dve blazini, s katerima naju je pocrkljala Marija. Med tem ko jemo in zadovoljno zaključujemo svoje potovanje, se nad nami razbesni nevihta. O, ljubi hotel, kdor ga ima! Spimo najbolje do zdaj.

Petek, 4. 8. 2006
Da je zajtrk tukaj dober, smo že povedali. Gospodarici (zelo stara mati in staro-mlada hči) se prijazno poslovita od nas, stalnih gostov. Že nekje pri Veroni začne liti, res liti, dvojne kolone kamionov se počasi premikajo, veliko tudi stojijo. Mi smo kamen skala kost, vozimo, mokri, zastoji, mi kar vozimo, home sweet home. Zgubimo se, Jože je baje več kot pol ure pred nama v Sloveniji (kdo mu verjame?). Da se ne bomo preveč ponavljali – saj si predstavljate, kako smo zaključili na Krasu? Taki pač smo.
Imeli smo se super, odšli smo kot prijatelji, vrnili smo se kot še boljši prijatelji:

Marija, Jože, Janez in Jana.